PREDAVATELJ: mag. Aleš Nanut

ZAKAJ DIGITALNA FOTOGRAFIJA

Med fotografi, ki jih poznam, bi lahko oblikoval tri skupine oziroma dve množici in presek med njma. Eni še vedno trmasto vztrajajo na filmu, za kar imajo svoje razloge. Med njimi lahko najdemo tako nostalgijo kot tudi patološki strah pred spremembami. Ne zagovarjajo tega kar imajo, ampak se krčevito branijo tistega, česar si mogoče globoko v sebi celo želijo. Vsak zase najbolje ve, zakaj ni naredil koraka naprej. Drugi smo malce oklevali in imeli nekaj časa tako stare filmaše, kot nove digitalne zverinice. Na koncu smo spoznali, da je digitalno dovolj dobro, da postaja vedno boljše ter nudi predvsem nekaj novega in več. Plaz sprememb nas ni spravil v krč. Zgradili smo novo množico uporabnikov. Torej tipični privrženci digitalnega. Digifriki. Tretja vrsta je “obtičala” v preseku obeh množic. Imajo polne omare filmov in poleg tega veselo posegajo po najnovejših aparatih, ki so za zapis motiva zadovoljni s kupom ničel in enic. Prvo imajo za užitek, drugo za potrebo. Obtičali so torej v digilognem medprostoru. Je to slabo?

Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, je potrebno tehtati in presojati. Najbolje je, da se vsak pri sebi tega loti na empiričen način. Ko sem se odločal za prehod na digitalno tehnologijo in kasneje na popolno opustitev fotografiranja na film, sem tako kot vsi ostali sešteval pluse in minuse. Pri meni je pač močna prevlada plusov zbrisala vse dvome in mi olajšala odločitev. Razlogi so bili ekonomski, praktični, raziskovalni, časovni itd. En velik konglomerat “izgovorov”, zakaj moram nujno kupiti novo opremo. A mi ni žal. Menim, da sem se v tem svetu dobro znašel, hitro začel plavati s tokom in ustvaril dovolj čvrste predstave o tem, kaj sploh želim. Čas mi je tako ali tako redno dajal dovolj lekcij, kaj zmorem in kje bo treba še pljuniti v roke. Tej terapiji smo itak nenehno podvrženi vsi, saj predstavlja odlično regulacijo na naši fotografski poti. Vse v korist krepitve samokritičnosti in samocenzure.

Pri iskanju odgovora na vprašanje “zakaj digitalno”, je bil prevladujoč argument predvsem možnost kreativne postprodukcije. Že od prvih korakov v Photoshopu se namreč sprašujem, do kakšne mere je lahko tudi obdelava fotografije ART. Velikokrat se namreč poraja dilema, kolikšen poseg v fotografijo le-to še ohrani toliko avtentično, da se ji sploh lahko reče fotografija. Kultura in umetnost nista ujeti v neke toge, nepremakljive okvire, ampak rasteta s potrebami in vizijami sodobnega časa. Kdor prestopi obstoječe meje, ni nujno heretik. Pojavljajo se nove in nove oblike umetniškega izražanja. Zato se tudi na tem področju “rojevajo” tvorci nečesa novega, pionirji ter inovatorji.

Mislim, da poti nazaj ni. Digilogni medprostor je danes presek z nekaj elementi. Mogoče se bo kaj kmalu transformiral v prazno množico, katere obstoj bo postal še en zapis v našem spominu in vse bolj bleda dokumentarna fotografija nekega sicer čudovitega časa.

TEČAJ DIGITALNE FOTOGRAFIJE VKLJUČUJE

SPLOŠNO O DSLR FOTOAPARATIH

OBJEKTIVI & AF SISTEM

ZASLONKA & ČAS & ISO

MERJENJE SVETLOBE

UPORABA BLISKAVICE

KOMPOZICIJA in WB (ravnovesje beline)

TEHNIKE DIGITALNE OBDELAVE FOTOGRAFIJ