Lokalni ponudniki – Ekološka kmetija Kršinar
Žiga Kršinar si je od malega želel postati kmet, pri 17 je od babice kupil prvi kozi, nato je končal biotehniško fakulteto, imel svoj glasbeno skupino in ob redni zaposlitvi začel kmetovati. Ko je redno službo pustil in se povsem posvetil ekološki kmetiji, sta ga starša, mama kemijska tehnica in oče ekonomist, opozarjala na negotovost, pa ga to ni odvrnilo. Kršinarjevi imajo v lasti šest hektarjev gozda in le hektar in pol obdelovalne zemlje, pa jih je Žiga dvajset vzel pri sosednjih kmetijah v najem in začel s sonaravno živinorejo. In ja, še vedno je na kmetiji en traktor, kupljen rabljen, resda danes z vsemi potrbnimi priključki.
Še med študijem je bil prepričan, da bo redil 200 koz in jih prodal v zadrugo, potem pa je izračunal, da mu ostane več denarja, če imam le 50 koz in meso proda sam in to po višji ceni kot sicer. Treba je znati ceniti kvalitetno. Na dan našega obiska je bilo v hlevu okrog 70 kozličkov in koz. Med njimi tudi Timi, ki so ga hranili po steklenički in cuclju in jih je popolnoma udomačil.
Ker je bilo koz premalo, da bi popasle vse pašnike, je pripeljal še krave, cike, avtohtono slovensko pasmo, ki je dobro prilagojena na naše podnebje. Zakaj bi redil tuje pasme, četudi imajo večji prirast, potem pa reševal težave z erozijo zemlje, se je namreč spraševal. Poleg tega pa so ga tudi kupci prepričali, da je po kakovosti stejkov meso cike enakovredno angusu, drugi deli pa so še boljši. In še, da ima zaradi večje vsebnosti konjugirane linolne kisline meso celo zdravilne učinke. Da bi ljudem pokazal prednosti tega mesa, ga trži pod znamko Cika me mika.
Poleg cik, terapevtskega konja in ponija v hlevu, na novi lokalciji v dolini Ločnice v Trnovcu, redi na stari lokaciji še kunce in med letom tudi krškopoljske prašiče, kakšen pritlikav prašič je vedno na kmetiji,, razmišlja tudi o ovcah, v prosti reji pa je tudi trideset kokoši. Da bi imela kokoši, je želelo njegovo dekle Barbara, ki ji je na kmetiji najbolj všeč ravno delo z živalmi. In ja, Barbara ne je mesa, le izjemoma.
Že sicer pravi, da ne mara jamranja, namesto da bi razmišljal o morebitnih težavah raje poišče rešitve. Kar ponazori s priemrom, da ima živali sicer rad, vendar če kadarkoli izgubi zemljo, ki jo ima v najemu, se lahko od živinoreje gladko preusmeri v pridelavo zelenjave ali sadja, za kar bo lastne zemlje dovolj.
